Page 15 - Klemen Jan

Basic HTML Version

15
je so mu začeli dodajati kositer, s čimer
so dobili zlitino brona. Novo pridoblje-
na kovina je močno spremenila življenj-
ske navade. Arheološke raziskave na
območju Julijskih Alp kažejo, da se je
kontinuiteta poselitve v Breginjskem
kotu in Nadiških dolinah nadaljevala
prek neolitika še skozi bronasto dobo.
Ljudje so imeli stalna ali začasna bivali-
šča v številnih jamah in spodmolih, kot
so Velika jama, Šoštarjeva jama, Cion-
dar des Paganis na italijanski strani
meje ali Turjeva, Kovačeva ali Pelerin-
čeva jama pri obmejnem naselju Robič
pri Kobaridu. Tudi področje Bohinja in
Blejskega kota je bogato z najdbami iz
takratnega obdobja. Prva bronastodob-
na visokogorska postojanka je v kotanji
Poljanica na Lepi Komni, kjer so poleg
odkritega ognjišča ležali odlomki po-
sod, kamnita strgala, puščice in praska-
la. Nekoliko mlajše odlomke posod, iz
srednje bronaste dobe, so odkrili v jami
na obrobju planine Kal in v dolinici
Poljanca na Zadnjem Voglu. Že pred
tem so bila znana najdišča v dolini
Krme, na Lipanci pod Debelo pečjo in
na Zgornjem Povdnu.
Prva gospodarska panoga v prazgo-
dovinskem obdobju, rudarjenje, se je
razmahnila zlasti v železni dobi, od 8.
st. p. n. št. naprej. Z njo so se spremenile
tudi družbene razmere: število ljudi se
je povečevalo zaradi priseljencev, s tem
pa so nastajala stalna utrjena naselja.
Julijske Alpe ležijo ravno v pasu med
Jadranom in Podonavjem, kjer so bila
nahajališča železove rude precej pogos-
ta, ruda pa zelo kakovostna. Najkakovo-
stnejša oblika te rude je bobovec, velik
kot fižol, ki leži v gruščnati plasti zemlje
na globini 30–150 cm. Zato so kopači
izdolbli površinske jame z nasipi odpa-
dnega materiala, katerih ostanke v
obliki ponorov in vrtač še danes vidimo
na Rudnem polju (od tod tudi ime!), na
Lipanci ali v Zgornji Krmi. Kjer je bobo-
vec segal celo 20 m globoko, so kopali
navpične jaške, ki so se spodaj razvejali
v vodoravne rove (predvsem na Pok-
ljuki). Rudo so transportirali v tri glav-
na železarska središča: Trento, Radov-
no in Bohinj, kjer so imeli na privetrnih
mestih peči. Predvsem Bohinj je slovel
kot središče železarstva vse od prihoda
Keltov v 4. st. p. n. št. do poznega sred-
njega veka, o čemer pričajo ostanki ta-
lilnih peči na Ajdovskem gradcu, na Du-
naju pri Jereki, v Lepencah, Žlanu in Ža-
lah. Bobovec se topi šele pri 1100 °C, za
kar je bilo potrebno najboljše oglje, ta-
ko da so zaradi gostejšega lesa izseka-
vali kakovostne bukove gozdove predv-
sem v subalpinskem območju. S tem so
se širile travnate površine, ki so bile
nato primerne za pašo.
Območje Julijskih Alp je od 4. st. p. n.
št. spadalo pod noriško kraljestvo, a so
mu Rimljani, ki so sicer opevali kvalite-
to noriškega železa, odvzeli politično
samostojnost. Rimljani so veliko prispe-
vali k naglemu gospodarskemu razvoju,
saj so kmalu zgradili mrežo cest, ob njih
pa je nastalo veliko naselij. Kar nekaj jih
je ostalo do današnjih dni, npr. Rateče,
Bled, Trbiž, Žabnice, Tablja, Humin, Ko-
barid, Most na Soči. Predvsem Bohinj in
Posočje sta bila v rimskem obdobju tr-
govsko zelo povezana, največkrat prek
Škrbine med Podrto goro in Vrhom nad
Škrbino.
Po formalnem razpadu rimskega
imperija leta 476 je bilo ozemlje današ-
nje Slovenije vključeno v vizigotsko dr-
žavo, že leta 547 pa je prešlo pod zača-
sno oblast Bizanca in kasneje Lango-
bardov. Po njihovem odhodu so obsež-
no dolinsko območje med Savo in Dra-