Basic HTML Version
16
JULIJSKE ALPE: UVOD
vo začeli poseljevati Slovani in Avari.
Tudi zaradi nenehnih uničujočih vpa-
dov drugih barbarskih plemen so se
takratni staroselski prebivalci vse po-
gosteje umikali iz nižinskih predelov v
odročne, višje ležeče kraje: v višinske
utrdbe na težje dostopnih vzpetinah,
kot so npr. Tonovcev grad nad Kobari-
dom (z ostanki kar štirih cerkva), Gra-
dec pri Logeh ali Ajdovski gradec v Bo-
hinju, ali na višje ležeče planine.
Zahodni areal slovanske poselitve je
bilo Posočje oziroma Kanalska in Zilj-
ska dolina na severozahodu, kjer so na-
leteli na obrambno črto Langobardov, s
katerimi so se v naslednjih dveh deset-
letjih pogosto vojskovali.
V naslednjih stoletjih sta se izobli-
kovali dve izraziti etnično-jezikovni
skupini Slovanov in Germanov. Slovani
so se naselili tudi v bolj periferne dele
ozemlja: v Zgornje Posočje, Nadiške in
Terske doline, Rezijo, torej na ozemlje
današnje Beneške Slovenije.
Srednji vek
V srednjem veku so bile lastnice ozem-
lja škofije, ki so posamezna področja
podelile fevdalnim gospodom. Sredo-
gorske in visokogorske planine, ki so jih
uporabljali že v prazgodovini in nato
skozi rimsko obdobje, so v 9. stoletju
ponovno oživele, le da se je lastniška
struktura spremenila: njihovi lastniki
so bili fevdalci, kmetje pa izključno na-
jemniki, ki so plačevali dajatve v obliki
pridelka. V 11. in 12. stoletju je uvelja-
vitev enodružinskih kmetij povzročila
postopen razvoj planšarstva tudi v
Julijskih Alpah. Pastirji so se čez sezono
z molzno živino preselili na planino,
kjer so imeli postavljene stalne kamnite
koče. V 12. stoletju so v arhivskih listi-
nah prvič poimensko omenjene posa-
mezne planine v Posočju in bovški sir,
prav tako pa tudi planine v Bohinju in v
Blejskem kotu.
Veliko planin je bilo v neposredni
bližini najdišč železove rude, kjer so
blizu živeli rudarji. Fužine v Tablji, Na-
borjetu in Trbižu so prinašale dobiček
bamberškim škofom, še neprimerno
več zaslužka pa so imeli briksenški ško-
fje, saj je bil Bohinj skozi ves srednji vek
železarska zlata jama. Podobno je bilo
tudi v Posočju in Baški grapi. Trentarski
rudarji so delali v najtežjih razmerah,
saj so kopali visoko pod južnimi pobočji
grebena Mojstrovk in Travnika, Pelcev
in Srednjice, da so lahko oskrbovali fu-
žine v Mlinarici in Zgornji Trenti. V prvi
tretjini 14. stoletja je cesarska oblast v
vsa železarska središča pogorja naselila
vrhunske talilne in kovaške mojstre z
Južne Tirolske in iz Furlanije najprej v
Bohinj, kasneje pa še v Baško grapo,
Trento, Železno in Kanalsko dolino. Šte-
vilni od njih so se povsem zlili z doma-
čini in se povsem asimilirali, npr. v
Trenti, drugod, npr. v Baški grapi, pre-
delih Bohinja oziroma Reklanice in Je-
zerske doline, pa so živeli v etničnih
otokih. Poleg rudarjenja in pastirstva sta bi-
li glavni gospodarski panogi gozdarjen-
je in oglarjenje. Za taljenje rude in nje-
no obdelovanje so bile potrebne ogro-
mne količine lesa. Za 100 kg neobdela-
ne železove rude so potrebovali še en-
krat toliko oglja, torej približno 2 m³
drv. Iz tega so pridobili zgolj 10 do 15
kg čistega železa. Gozdarji so zaradi
nesistematične sečnje ponekod naredili
ogromne goloseke, ki so precej spreme-
nili kulturno podobo pokrajine. Povz-
ročali so tudi precejšnjo gospodarsko
škodo, med drugim zaradi erozije, ob
močnejših nalivih pa so hudourniki in