Basic HTML Version
19
kasneje se je na vrh Triglava povzpel
slikar Marko Pernhart (1824–1871) in
tam narisal številne skice za panoramo,
ki jo je nato naslikal na štirih pravokot-
nih platnih.
Planinstvo v današnjem pomenu be-
sede pa se je začelo res razvijati šele v
drugi četrtini 19. stoletja z nastankom
novih industrijskih središč in z njimi
povezane železnice. V predindustrijski
dobi so bila potovanja v bolj oddaljene
kraje namreč izredno draga in dolgo-
trajna – s poštnimi kočijami ali peš –,
tako da so si le redki premožnejši posa-
mezniki lahko privoščili obiske gora.
Razcvet društev
Z novo ustavno ureditvijo Avstro-Ogr-
ske je prišlo do večje demokratizacije,
kar je vplivalo tudi na splošen trend us-
tanavljanja društev. Naši severni sosed-
je so že leta 1862 ustanovili Avstrijski
alpski klub, naslednje leto Italijani, če-
mur so šest let kasneje sledili še Nemci,
leta 1874 pa Hrvati. Govora o ustanovi-
tvi slovenskega planinskega društva še
nekaj časa ni bilo. Leta 1874 je bilo us-
tanovljeno Nemško-avstrijsko planin-
sko društvo (DÖAV), katerega sousta-
novitelj je bil Otomar Bamberg (1848–
1934). V naslednjih letih so ustanavljali
sekcije DÖAV tudi po ostalih mestih
monarhije, tako v Celju, Mariboru kot v
Trstu, katerega član je bil znameniti
raziskovalec (Julijskih) Alp Julius Kugy
(1858–1944), sicer ponemčeni Slove-
nec iz Podkloštra na Avstrijskem Koro-
škem. Kot sistematični raziskovalec Ju-
lijcev je zapustil bogato zbirko del, ki
jih je sicer napisal v nemščini.
Leta 1892 so v Ljubljani ustanovili
klub Pipa. Čeprav je bilo njegovo delo-
vanje kratkotrajno, je bilo ključno za
ustanovitev Slovenskega planinskega
društva (SPD) leta 1893. Prvi izbrani
predsednik je bil Fran Orožen (1853–
1912). Na prelomu stoletja je število utrje-
nih poti doseglo zavidljivo raven, prav
tako se je precej povečalo število koč.
Tudi novih pristopov je bilo vedno več.
Eden od začetnikov sistematičnega
raziskovanja in popisovanja pogorja je
bil Kugy, njemu ob bok pa brez dvoma
lahko postavimo Henrika Tumo (1858–
1935), ki je prav tako sistematično razi-
skoval Julijske Alpe in opravil številne
prvenstvene vzpone.
Domači vodniki
Ob koncu 19. stoletja je bila večina
najmarkantnejših vrhov že osvojenih.
Mnogi od njih so bili zavoljo številnih
koč precej oblegani, predvsem v Tri-
glavskem pogorju in še posebej sam
Triglav. Večina pristopov je vodila z ju-
ga ali vzhoda, medtem ko so bile mož-
nosti s severa, kjer so vrhovi najstrmej-
ši, še povsem neizkoriščene. Posamezni
poizkusi severnih pristopov so bili za-
beleženi že v prvi polovici 19. stoletja,
npr. Freyerjev vzpon skozi Krmo leta
1836. Sledilo je vse večje zanimanje za
severne pristope na prvaka Julijcev.
Bohinjske vodnike so zamenjali drznej-
ši Mojstrančani in prebivalci Radovne
Franc Urbas, Janez Klinar in Gregor Ra-
bič; Borovci (Kranjskogorčani) Janez
Pečar, Janez Rogar, Miha Ojcelj in Tren-
tarji Ivan Berginc - Štrukelj, Joža in
Andrej Komac, Anton Tožbar, Matija in
Anton Kravanja, ne smemo pa pozabiti
Antona Ojcingerja iz Ovčje vasi ter neu-
strašnih Furlanov Giuseppeja Pesamos-
ce in njegovega nečaka Osvalda Pesa-
mosce. To so bili gonjači in lovci, ki so
tako kot pastirji odlično poznali vse na-
ravne prehode, znali so slediti dobro