Basic HTML Version
22
JULIJSKE ALPE: UVOD
steber v severozahodni steni Škrlatice,
ki ga je leta 1931 preplezala v navezi z
Jožetom Lipovcem. Najodmevnejši vz-
pon pa je opravila takoj po koncu druge
svetovne vojne leta 1945 v navezi s
Čopom. V zadnjih petih junijskih dneh
sta preplezala osrednji steber, kasneje
imenovan Čopov steber.
Mira Marko Debelak se je najbolj
profilirala s prvenstvenim vzponom čez
severno steno Špika, čez katero sta leta
1926 v navezi s Stankom Tominškom
potegnila Direktno smer. Resda je dve
leti pred tem isto steno v navezi z Ange-
lom Dibonom preplezala Anna Escher,
torej še ena predstavnica nežnejšega
spola, vendar je bila Mira vseskozi prva
v navezi. Za tiste čase je bilo to skoraj
nepojmljivo, hkrati pa je bila težavnost
smeri na najvišjem nivoju, predvsem
zadnjih 300 m, ki kontinuirano dosega-
jo V. stopnjo.
Med italijanskimi plezalkami, ki so
pustile neizbrisen pečat v stenah Julij-
cev, izstopa Tržačanka Amalia Zuani-
Bornettini. V 30. in 40. letih je prepleza-
la nekaj odmevnih smeri v skupini
Montaža ter nad dolinama Mrzle vode
in Belega potoka. Smrtno se je ponesre-
čila leta 1949, ko je omahnila z vrha
Montaža. Po njej se imenujeta zelo zah-
tevna zavarovana pot na Montaž, Via
Amalia, in eden od stolpov v severoza-
hodnem Montaževem grebenu.
Obdobje po drugi svetovni vojni
Po drugi svetovni vojni se je število
plezalcev precej povečalo. Pojavili so se
Rado Kočevar, Janez Krušic, France Zu-
pan, Milan Schara, Sandi Blažina, Aleš
Kunaver, Ante Mahkota itd. Vendar za
50. leta ne moremo trditi, da so bila
plezalsko med najbolj plodnimi, ravno
nasprotno. Število prvenstvenih smeri
v kopni skali je bilo precej zanemarlji-
vo, zato pa je bilo toliko več zimskih
ponovitev. Desetletje po vojni je zazna-
movalo tudi pomanjkanje sodobne ple-
zalne opreme, saj je zanjo primanjkova-
lo denarja. To je do neke mere botrova-
lo številnim tragičnim nesrečam, med
katerimi sta izstopali tista v Jalovcu leta
1950 in dve leti kasneje v Špiku.
Zato pa je bilo naslednje desetletje
toliko plodovitejše. Kunaver se je s tri-
glavsko Sfingo ukvarjal že od srede 50.
let, podobno pa lahko rečemo tudi za
Mahkoto, ki jo je skupaj s Petrom Ščeti-
ninom preplezal leta 1966. V sedemde-
setih so bile preplezane številne prven-
stvene smeri v stenah Planje, Stenarja,
Frdamanih polic, Rakove špice, Dovške-
ga Gamsovca, Vršaca, Šit itd. Med naj-
podjetnejšimi plezalci so bili Stane Be-
lak - Šrauf, Marjan Manfreda, Boro Kri-
vic, Milan Romih, Andrej Štremfelj, Mi-
tja Košir, Stane Klemenc, Janez Dolžan,
Janez Kunstelj, Nejc Zaplotnik in Fran-
ček Knez.
Prav Knez je zaznamoval 80. leta in
Steno. Od leta 1977, ko je v navezi z
Jožetom Zupanom preplezal Črni prt in
Steber Franca Jožefa, je do leta 1985 v
njej preplezal preko 30 prvenstvenih
smeri. S številnimi odličnimi soplezalci
so prosto preplezali najzahtevnejše kla-
sične smeri, omenimo le najvidnejše: Iz-
tok Tomazin, brata Pavel in Peter Pod-
gornik, Slavko Svetičič, Janez Jeglič, Sil-
vo Karo, Janez Skok, Tomo Česen, Želj-
ko Perko, Lidija Painkiher, Rok Kovač,
Pavle Kozjek.